Vojaška kariera

Udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo

Odlikovanja:


Interviju

Kdaj ste začeli sodelovati v vojni za Slovenijo? Kako je potekal vaš vpoklic?

Nekaj dni pred vojno, pred osamosvojitvijo, sem bil vpoklican v Teritorialno obrambo. S tem, da sem bil že dolge mesece prej, praktično že od maja 1990, v neki pripravljenosti in nenehno na zvezi s takratnim poveljnikom Zahodnoštajerske pokrajine. V teh mesecih so se pripravljale aktivnosti.

V tistem času sem poučeval na Pedagoški gimnaziji. V ponedeljek 22.6.1991 zjutraj sem pet minut do osmih, tik preden bi moral oditi v razred, prejel klic. Poveljnik je rekel:«Pridi, potrebujemo te«. Se pravi, da sem čakal nekaj mesecev. Odšel sem k ravnatelju in mu pojasnil, da ne morem v razred, ker sem bil vpoklican v Teritorialno obrambo. Takrat smo govorili o tako imenovanih vojaških vajah, kjer so se dogajala različna usposabljanja. V času od ponedeljka do četrtka smo se intenzivno usposabljali. V četrtek, ko je bila zvečer proslava, smo praktično vsi nekaj pričakovali. Vojaško politične ocene so bile namreč takšne, da osamosvojitev ne bo potekala gladko. In dejansko so nam ob treh zjutraj sporočili, da so se vojašnice odprle in da so se kolone Jugoslovanske ljudske armade začele premikati v različnih smereh. Šlo je za zasedbo mejnih prehodov in pa nekaterih drugih vitalnih delov.

Kje ste bili vključeni v aktivnosti za osamosvojitev Slovenije?

Bil sem pomočnik poveljnika Zahodnoštajerske pokrajine za motiviranje in informiranje (tako se je imenovalo takrat – to je dejansko Public relations). Takrat je bila Teritorialna obramba v Sloveniji razdeljena mislim da na osem pokrajin. Zahodnoštajerska pokrajina je zajemala velik del Slovenije. Šlo je za Celjsko področje, Savinjsko dolino do prelaza Černivec, Logarsko dolino do avstrijske meje, Pavličevo sedlo, celo Koroško, Kozjansko do Celja in proti Mariboru nekje do Slovenske Bistrice. Vse karavle, ki so bile na tem področju so bile zelo zanimive, saj so bili v njih vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Največ karavel pa je bilo na Koroškem delu

Kako je potekalo urjenje? Kdaj in kako ste prejeli orožje?

Urjenje je potekalo periodično in dokaj intenzivno v zadnjem letu pred osamosvojitvijo. Najbolj intenzivno so se usposabljale nekatere posebne enote, kot so protidiverzanti in podobno. Nekatere od teh enot so prejele orožje že nekaj mesecev pred osamosvojitvijo, druge pa ob vpoklicu.

Lahko čim bolj natančno opišete dogodke v katerih ste sodelovali?

V Zahodnoštajerski pokrajini se je pravzaprav zvrstilo zelo veliko dogodkov. Kot sem že prej povedal, sta bila najbolj značilna in najbolj vitalna objekta Celjska vojašnica in vojašnica v Dravogradu imenovana Bukovje. Prvi dogodek se je zgodil, ko je sovražna kolono šla iz Maribora proti mejnim prehodom na Koroškem. Kolono smo ustavili z enoto Teritorialne obrambe ravno nasproti vojašnice Bukovje. To se je pokazalo za taktično bolje za nasprotnika kot za nas. Naše enote so kolono namreč ustavile ravno na cesti nasproti vojašnic. Kolona je najprej poskušala obiti naše blokade, vendar so ugotovili, da je njihov položaj zelo dober, ker jih lahko krijejo iz vojašnice. In tu so se pričeli boji. Z vojašnice so na naše položaje začeli streljati ostrostrelci in tu je padel prvi teritorialec Vincenc Repnik. Tega ne bom pozabil, ker sem moral jaz po dolžnosti potem obiskati starše padlega vojaka, teritorialca in to niso bile prijetne stvari.

Jaz sem se nekaj časa nahajal na Koroškem, večji del pa sem bil tukaj, na blokadi Celjske vojašnice. Moja naloga je bila pravzaprav pozivanje vojakov Jugoslovanske ljudske armade naj se predajo in priprava in motiviranje pripadnikov naših sil. Tako smo zastavili akcijo in smo poskušali psihološko vplivati na vojake, da se ne bi vojskovali proti nam. Spomnim se, da sem sestavljal apele in kratke govore, nato pa smo angažirali takratno poklicno gasilsko enoto. Z njihovim vozilom, ki je imel nameščen megafon, smo se odpeljali okoli sto metrov od vojašnice. Če danes razmislim to ni bilo modro, saj bi lahko takrat streljali name v nešteto primerih. Ostrostrelci so bili namreč na vseh oknih vojašnice, tako da bi me na razdalji stotih metrov zelo enostavno zadeli. Jaz pa sem se vozil okrog in pozival na predajo. Konec koncev je bilo vso orožje v rokah srbske politike. Najbolj mi je v spominu ostal primer enega prebeglega vojaka. Peljali smo se mimo vojašnice, v vozilu je bila oborožena vojaška policija, ki me je varovala. Po Mariborski cesti smo se peljali relativno hitro, ko smo pri oknu vojašnice zagledali enega vojaka. Takoj se je videlo, da hoče pobegniti iz prvega nadstropja in skočiti z okna. Samo čakal je, da bi videl ali bomo mi odreagirali in ga pobrali. Namreč v primeru, da bi on skočil mi pa bi se odpeljali, bi ga v trenutku ubili. Mi smo se ustavili, on se je spusti po strelovodu, pri tem padel po tleh, se pobral in preplezal ograjo. Takrat so bili že drugi vojaki na oknu pripravljeni streljati. Odprli smo mu vrata, ga zagrabili in potegnili v avto ter speljali. Vojak v avtu je imel čisto razrezane roke, ker si jih je poškodoval pri spuščanju po kovinski konstrukciji navzdol. To je bila res vojaška akcija in takšen primer, ki se ga v živo spomnim.

Med vojno smo torej dneve in noči krožili okoli vojašnice, preko skladišča v Bežigradu, Bukovžlaku, Zaloški Gorici ter pozivali vojake naj se predajo. In takrat jih je veliko število res prebegnilo k nam. Mi smo jih nato namestili v zbirne centre, ki so bili takrat tajni oziroma se ni vedelo kje so. Bilo je namreč zelo nevarno, še posebej če je Armada organizirala vojaško akcijo s katero so želeli osvoboditi svoje vojake. Po vojni so prebegli vojaki lahko odšli, saj niso imeli na vesti nobenih zločinov. Po narodnosti so bili večinoma Hrvati in Albanci, med tem ko Srbi niso kaj dosti bežali, ampak so bili na nasprotni strani do konca. Ne sicer vsi, so obstajale izjeme.

Največ sem sodeloval torej v Celju, Celjski vojašnici in objektih v bližini, ter v Dravogradu. Zanimivo je bilo, da smo ves čas vodili pogovore o predaji vojakov. V vseh teh objektih smo našli sogovornike s katerimi smo se pogajali o predaji. Tako se spomnim, da smo v Zaloški Gorici, kjer je bilo skladiščeminsko eksplozivnih sredstev, vodili pogajanja s podporočnikom ali poročnikom, ki je bil po narodnosti Albanec. Z njim smo se pogajali kar nekaj dni in noči, da bi se predal in nam prepusti poveljevanje. V zameno je želel omogočen izhod iz države. To smo tudi storili, tako da je odšel v tujino, mislim da v Švico. Brez boja smo torej dobili skladišče za Bežigradom polno eksploziva in minsko eksplozivnih sredstev. Na srečo bojev v ožjem delu Celja ni bilo. Boji so bili na Koroškem. Na primer Holmec, kjer je sodelovala tudi policija, ki je imela nekaj mrtvih, mi pa smo tam izgubili enega vojaka.

Zelo zanimiva so bila pogajanja tudi na karavlah, recimo v Logarski dolini. Tam je naš poveljnik prav tako brez boja zavzel to karavlo, ki so jo kasneje preuredili v počitniški dom Ministrstva za obrambo.

Zanimive so bile tudi priprave na napad Celjske vojašnice. Iz takratnega Republiškega štaba smo prejeli povelje, da je potrebno zavzeti te objekte. Točnega datuma ne vem, vendar je bilo v torek zvečer. Ob osemnajstih bi morali napasti Celjsko vojašnico. Jaz bi moral pet minut do šeste ure zvečer oditi pred vhod vojašnice in še zadnjič pozvati pripadnike Jugoslovanske armade, da se predajo, ker bomo drugače napadli. Imel sem napisan govor v srbohrvaščini in še danes si ne morem predstavljati, kako bi se mi takrat uspelo umakniti s tega položaja, saj bi takoj po mojem zadnjem pozivu sledil napad. Vendar je na srečo deset minut pred šesto prispelo povelje iz Republiškega štaba, naj prekinemo vse vojaške akcije, ker bo ob devetih zvečer nastopilo splošno premirje na področju Slovenije. Takrat je bil komandant Zahodnoštajerske pokrajine, Viki Kranjc, v dilemi, saj je moral sprejeti pomembno odločitev. Vojašnico bi morali zavzeti do devetih. Takoj je sestavil najožji štab, kjer smo ugotovili, da to ne bi bilo mogoče, saj bi borba lahko trajala nekaj dni. Odločili smo se torej, da ne bomo napadli. Tako se je vse dobro izteklo, saj bi bilo v nasprotnem primeru gotovo ogromno žrtev. Na svoji strani smo imeli netrzajne topove na obeh straneh vojašnice, kar pomeni, da bi se zrušilo praktično vse. Ne samo vojašnica, ampak tudi objekti okrog nje. To bi bila takrat katastrofa. Šlo je za vojaško odločitev, ki včasih odloča o velikem številu življenj ter veliki materialni škodi. Velikokrat je sprejemanje takšnih odločitev zelo delikatno.

Spomnim se, da sem v tem času doživel nekaj zelo stresnih trenutkov. Prvi tak trenutek ko se mi je naježila koža je bil četrtek, ko so kolone začele prodirati in sem preko zveze slišal povelje »Užgi!«. Takrat sem začutil, da gre zares. Vse ostalo, kot so na primer blokade, tovornjaki, blokirane ceste, so bile sicer resne stvari, vendar pa ko pade takšno povelje in se začne streljati gre pa zares. To je bil prvi tak trenutek. Drug stresni dogodek pa je bil padec prve žrtve na naši strani.

Poleg tega sem v nevarnosti hodil okoli vojašnice in se tega takrat nisem zavedal. To je prišlo za mano šele dneve, tedne, mesece, leta kasneje. Če bi takrat namreč enemu samemu vojaku popustili živci me že zdavnaj ne bi bilo več.

Še en dogodek ki se je takrat zgodil je bila objava letalskega napada v Sloveniji. Mislim, da se je to zgodilo eno nedeljo. Prejeli smo povelje, da se moramo vsi umakniti v zaklonišče. Prva tarča bi bilo ravno poveljstvo naše vojske – Teritorialna obramba. To bi bil njihov glavni cilj. Poveljstvo Zahodnoštajerske pokrajine je bilo takrat na Ljubljanski cesti, kjer je sedaj policija. En del poveljstva pa je bil na Maistrovi 5. Operativno so nas takrat preselili na Ljubljansko cesto, saj je bila tam tudi policija in nas je bilo lažje varovati vse hkrati. Bili smo do zob oboroženi, prve dni smo spali mogoče po kakšno uro, saj so aktivnosti potekale noč in dan. Nihče ni bil utrujen, to potem pride za tabo. Bili smo ena velika družina in bi dejansko v tistem trenutku drug drugemu ščitili življenje z življenjem.

Kako bi opredelili začetek vojne za Slovenijo?

Začetek vojne so bile zame že Pekre, maja 1990. Takrat, ko se je slovenska Teritorialna obramba odločila, da bo sama usposabljala svoje vojake in jih ne bo več pošiljala v Jugoslovansko ljudsko armado. Leta 1990 smo tako ustanovili dva učna centra, Pekre in Ig. Tega leta je Jugoslovanska ljudska armada zagrozila, da bo orožje, ki ga je imela teritorialna obramba v svojih skladiščih, prepeljala v svoja skladišča. Takrat se je v bistvu vse začelo, in ne direktno s 25. junijem 1991. To je bila samo izpeljava vsega tega. Istočasno so se maja 1990 na ulicah v Mariboru izvajale demonstracije, kjer je pod kolesi vojaškega transporterja padla prva žrtev.

Teritorialna obramba je očitno že postala takšna sila, da jo je bilo potrebno razorožiti. Armada je poslala poziv, da mora Teritorialna obramba predati vso orožje, saj naj bi ga oni bolje varovali v svojem skladišču. Vsi vemo, da je želela le razorožiti Teritorialno obrambo. Nekateri poveljniki so oddali svoje orožje, drugi pa ne. To je bilo že tehtanje kdo si upa in koliko si upa. Če je bila takrat Jugoslovanska ljudska armada legitimna oborožena sila v skupni Jugoslaviji, je moral vsak pri sebi že razmisliti kaj narediti. To se je nadaljevalo ves čas. Takrat se je ustanovila Narodna zaščita izven Teritorialne obrambe, ki je pomenila začetek in pripravo celotnega oboroževanja in gibanja. Nanjo ljudje danes kar malo pozabljajo. Pripadniki Narodne zaščite so bili najbolj zavedni, delovali so popolnoma v ilegali. O Narodni zaščiti bi se dalo še veliko govoriti. Tisti, ki se je takrat odločil, da bo deloval v Narodni zaščiti in potem v Teritorialni obrambi, je imel določen pogum. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi se takrat celotna zadeva obrnila drugače. Da ne bi zmagali in se osamosvojili, ampak bi bila Jugoslovanska ljudska armada uspešnejša. Lahko si predstavljamo kaj bi se zgodilo s vsemi pripadniki Narodne zaščite in Teritorialne obrambe. Zato so tudi nekateri pripadniki JLA tako dolgo kolebali kaj narediti. Ljudje smo namreč različni; njerkaterim je domovina, samostojna Slovenija pomenila več kot drugim. To je pač odločitev vsakega posameznika.

Kako pa ste dojemali konec vojne? S katerimi dogodki bi jo opredelili?

Tu je bilo pravzaprav ponovno več faz. Prva in zelo pomembna faza je bila sklenitev premirja. Ne vem točnega datuma, vendar je bilo v torek zvečer. To je bil prvi uspeh Teritorialne obrambe, saj smo blokirali vse objekte, kjer se je nahajala Armada. Veliko vojašnic, karavel je bilo že v naših rokah praznih, saj se je veliko vojakov vmes že predalo. Iz raznih skladišč smo dobili ogromno orožja in opreme. Mnogo tega orožja smo potem poslali na Hrvaško kot pomoč. Današnji odnosi med Slovenijo in Hrvaško so takšni kot so prav zaradi tistih časov. Slovenija je takrat namreč odkrito zaprosila za pomoč Hrvaške, in sicer naj bi istočasno izpeljali enake aktivnosti, ker bi bilo obema državama lažje. Vendar so Hrvati čakali in potem se je tam zgodilo vse to kar se je.

Po premirju pa so se stvari odvijale bolj politično, se pravi s pogajanji. Konec vojne pa je bil zame šele 18. oktobra 1991, ko se je Armada umaknila iz Slovenije. Takrat je bilo jasno, da smo zmagali in da so sovražnikovi vojaki odšli iz države. To je bil zame konec vojne.

Potem so še druge aktivnosti, kot je na primer priznanje države, vendar to ni več vojna, ampak gre za politične odločitve.

Kateri dogodek v celotni vojni vam je ostal najbolj v spominu?

Dogodkov je sto. Dosti me je pretresla na primer nesreča v Dobju pri Planini, kjer so se usposabljali naši teritorialci. Na eni izmed vaj je razneslo orožje in bilo je mislim da 11 ranjenih pripadnikov Teritorialne obrambe. To ni bilo enostavno, zato se mi zdi ta dogodek takšen, da smo se o njem še veliko pogovarjali in ga doživljali še kasneje. Potem je še bombardiranje pretvornika na Kumu, kjer smo prav tako imeli ranjene.

Pa tudi dva dogodka, ki sem ju omenil že prej. In sicer priprave na napad na Celjsko vojašnico in prva smrt našega pripadnika v Bukovju v Dravogradu. Ta dva dogodka sta vendarle najbolj pustila spomine. Čeprav je bilo teh dogodkov kar veliko. Vsak po svoje je imel neko težo.

Se vam zdi, da je vojna spremenila ljudi s katerimi ste sodelovali? Kako jih je spremenila?

Vsaka vojna in vsaka krizna situacija na človeku pusti sledi. In v takšnih kriznih situacijah pravzaprav spoznaš človeka, vidiš kako reagira. Tam se spoznajo tisti, ki postanejo v takšnih trenutkih neke vrste vodje na katere se lahko zaneseš. Se pa najde tudi kakšen, ki pokaže negotovost, paniko. Kaj naj rečem … Spremenila jih je. Ampak jaz vidim, da smo si s sodelavci postali bližji. Še danes se videvamo, se slišimo, pridemo skupaj … Mislim, da nas je vojna na nek način povezala, utrdila vezi med nami, nas naredila modrejše in še bolj trdne. V času vojne smo bili pripravljeni drug za drugega žrtvovati vse. Redki so tisti, za katere lahko trdim, da so pokazali negativne lastnosti oziroma slabosti. Očitno je bil tudi naš tim zelo dobro izbran, saj smo bili v njem ljudje, ki smo lahko vodili operacije, sodelovali in drug drugemu pomagali. To je tudi prineslo pozitivne rezultate. Analize po vojni so pokazale, da so bile operacije v Zahodnoštajerski pokrajini vodene zelo pametno, strpno, kar je prineslo tako malo žrtev in tako veliko rezultatov. Uspelo nam je zasesti vojaške objekte, skladišča in vojašnice praktično z eno samo žrtvijo in nekaj ranjenimi. Tako se je pokazalo, da je bilo naše delo dobro opravljeno.

Ali ste kdaj doživeli kakšne moralne dileme? Ali ste morali v tem času kdaj streljati na človeka?

Mi smo spali z orožjem. Streljati bi morali takrat, ko je šlo za napad. Ampak takrat ni nihče pomislil da ne bi streljal, vsaj nihče izmed mojih ožjih sodelavcev. Jaz sem se družil večinoma z vojaškimi policisti – specialci, ki so me varovali na mojih nalogah. Ti fantje so bili pravi »Ramboti«, tukaj ni bilo nobene dileme streljati ali ne. Če mi ne bomo, bodo drugi nas, kar pomeni, da boš umrl. Vsaj kolikor se spomnim, smo bili vsi v ožji ekipi dejansko pripravljeni streljati ko je bilo to potrebno in nismo pomišljali niti desetinko sekunde. Verjetno niso bili vsi takšni, vendar lahko zase trdim, da sem držal prst na sprožilcu praktično dneve in noči in bi streljal, če bi bilo to potrebno. Pa večina sodelavcev tudi. Nisem videl ali doživel kaj takšnega, da bi kdo v moji bližini popustil. So se pa pri nekaterih ljudeh dolga leta kasneje pokazale psihične in fizične težave, ki so brez dvoma posledica te vojne.

Vaše mnenje, ocena celotnega dogajanja?

Analize po koncu vojne so pokazale, da so bile akcije kljub velikemu pritisku dobro načrtovane. Pripadniki TO so bili usposobljeni in z dobrimi osebnostnimi lastnostmi. Ponosen sem, da sem bil del tega odličnega teama.

Kaj se je z vami dogajalo po vojni?

Sam sem potem ostal pri Teritorialni obrambi dolga leta, do lanskega leta sem delal v Slovenski vojski poklicno. Začel sem leta 1991 kot podporočnik in sem zaključil kot podpolkovnik leta 2006. Bil sem tudi na Generalštabu Slovenske vojske, opravljal različne dolžnosti, lansko leto pa sem se odločil, da odidem iz vojske v civilno sfero. Veliko pripadnikov Teritorialne obrambe, ki so bili takrat pripadniki rezervne sestave, se je že leta 1991 in 1992 zaposlilo v Teritorialni obrambi, ki je nato prerasla v Slovensko vojsko. Največ kadra je prišlo iz rezervne sestave.